Vedno znova, ko zapustim oder, gledališko dvorano in gledališko stavbo, se čisto po tiho in zase vprašam, zakaj pravzaprav gledališče. Kako mu vedno uspe, da se vsakič znova zaljubim? Da nikoli, tudi ob porazih in neugodnih trenutkih, ne podvomim o mitološki posvečenosti in magiji tega prostora? Kako je mogoče, da izjemna energija, poslanstvo in moč gledališča ne pojenjajo, čeprav je od njihovega rojstva minilo mnogo več kot 2000 let? Kako preživi nešteto let vojskovanja in je še močnejše kot prej? Kaj nam takega daje? Zakaj še vedno hodimo v gledališče in zakaj je vredno?
Ker je gledališče sveto mesto. Je čista magija, kjer je mogoče čisto vse. Gledališče nas popelje daleč v preteklost ali pa nam razkrije prihodnost, pokaže nam nove obraze in obraze, ki jih vsakodnevno srečujemo. Ker smo v gledališču nekje daleč stran, hkrati pa tako tukaj in zdaj. Gledališče je najuniverzalnejši svet. Lahko poskrbi za smeh in razvedrilo ali pa je trpek, tragičen, celo grozljiv prikaz manj srečnih dni. A ne glede na formo sta njegovo sporočilo in poslanstvo vedno jasni.
Gledališče odpre vrata v svetove, ki si jih nismo upali obiskati ali smo se jih vedno izogibali. Dana mu je tista neopisljiva neposrednost, da nas lahko v vsaki situaciji sooči z realnostjo brez olepševanja. Odpre nam nov pogled in izreče vse tiste besede, ki jih vedno skrivamo. Z odsevom našega sveta v svojem zrcalu nas dela močnejše in boljše ljudi. Sili nas k razmišljanju in k napredku. Sili nas k temu, da spregovorimo, se pogovarjamo, da se slišimo.
Ne pusti, da smo hladni. Sili nas, da čustvujemo. Da čutimo. Da smo.
In to dela gledališče edinstveno. Energija, ki jo začutiš ob ljudeh iz mesa in krvi, ki večer za večerom razkrivajo zastore naših življenj tik pred tabo. In ob ljudeh iz mesa in krvi, ki v dvorani ob tebi spremljajo predstavo in se najdejo v zdaj enakih, zdaj drugih sporočilih besedila. Ta nenadomestljiva igra videza in resnice, kulis in resničnega življenja, maske in pravih obrazov, ki dela gledališče nezamenljivo že več kot 2000 let.
Zato hodim v gledališče. Verjamem vanj. Berem. Delam. Razmišljam. Čutim. In živim.
Pridite in zaživite kdaj z mano.
Luka Marcen, mladi režiser, I. gimnazijo v Celju je obiskoval v letih 2010 – 2014.
Oglejte si predstavo Fedrinega gledališča – Dogodek v mestu Gogi. (povezava)
Prizori iz običajne vaje nekaterih nastopajočih v angleški in španski predstavi, januar 2015.
