Jezik mi pomeni možnost vpogleda v preteklost, posameznika in družbo. Navdušuje me kot tvorba, ki jo že neznansko dolgo sooblikuje toliko različnih ljudi, ki je skozi zgodovino prestala neštete vplive in ki je v svoji občasni (včasih tudi le navidezni) nelogičnosti lepa in privlačna za raziskovanje. Verjamem v to, da jezik ni skupek togih, fiksnih pravil, ki jih moramo prihajajočim generacijam za vsako ceno vsiliti; pomembno se mi zdi, da razvijamo in prenašamo odnos do jezika kot do bogastva, katerega pestrost in funkcionalnost je vredno ohranjati in nadgrajevati.To velja za vsak jezik, medtem ko se mi zdi pri materinščini poleg čuta za dragocenost lastnega jezika pomembno tudi zavedanje, kako ključno je njeno dobro poznavanje in razumevanje za uspešno učenje vsakega naslednjega (tujega) jezika.

Slovnice ne dojemam kot nekaj, kar nas v jeziku omejuje, temveč prav nasprotno – če jo dobro znamo, nam slovnica omogoča kar se da učinkovito in bogato izražanje. Včasih lahko že en sam stavek v nas vzbudi globoko razmišljanje, žive predstave ali močna čustva. Dobro rabljen jezik ima lahko velikansko moč; to resnično občudujem.