Jezik niso le preproste besede, je mnogo več kot to. So vse zgodbe in ljudje, ki jih pripovedujejo, in način, kako so povedane. Napisanih je tisoče knjig, zbrana vsa zgodovina, vsi umi tega sveta so svoje znanje »shranili« v knjige. Kaj je torej mogočneje kot ravno jezik?

In povrhu vsega smo še tako srečni, da imamo svoj jezik, bogastvo vsakega naroda. Zame slovenski jezik predstavlja ponos. Z dvignjeno glavo govorim in pišem v njem, odkrivam njegove drobne skrivnosti in prebiram knjige.

Vse od Trubarja dalje pisana slovenska beseda živi in se razvija. Verjamem, da bo tako tudi v prihodnje in da bo slovenski jezik še dolgo živ. Jaz pa bom še naprej z navdušenjem posegala po knjigah in z občudovanjem prebirala mojstrsko vezane besede, skupaj z glavnimi junaki čutila veselje in žalost ter vsaj za trenutek odplavala v drug, izmišljen svet, v katerem se počutim najbolj domače.