Mary Ellen Ramasimanana Virtič

Integracija je velik izziv

Intervju z Mary Ellen Ramasimanana Virtič

_

Čeprav je učenje tujih jezikov s profesorji na I. gimnaziji v Celju izvrstno, ga ni boljšega učenja kot z naravnim govorcem. Poleg izgovarjave in mnogih jezikovnih posebnosti, ki se jih zavedajo samo naravni govorci, nam ti nudijo tudi prvovrsten vpogled v kulturo držav, iz katerih prihajajo. Na naši šoli imamo tuje lektorje za angleščino, nemščino, španščino in francoščino. Podrobneje smo spoznali Mary Ellen Ramasimanana Virtič, ki pomaga pri poučevanju francoščine. Izkazala se je za izredno zanimivo sogovorko, saj je videla že veliko sveta, predstavila pa nam je tudi svoje vtise o Sloveniji.

_

11218919_1670325633257221_3691952242568113805_n

_

Kljub odličnemu znanju slovenščine se – v dobro njihovega znanja – z dijaki pogovarjate izključno v francoščini. Kako pa ste se učili slovenščino?

Hvala za kompliment. Nisem prepričana, da je moje znanje slovenščine odlično. Trudim se, čeprav še vedno nisem imela priložnosti obiskovati tečaja slovenščine, da bi se bolje naučila slovničnih pravil. To ostaja moj načrt, ki ga bom uresničila. Slovenščino sem se tako naučila ob branju, s filmi in v vsakdanjem življenju, z družino, prijatelji in znanci.

Da, govorim izključno v francoščini, to sicer počne tudi moja kolegica. Ker pa dijaki vedo, da sem naravna govorka, jih moja prisotnost spodbudi, da se bolj potrudijo, da francoščino razumejo, da se več naučijo in več govorijo.

_

Kje ste pridobili izobrazbo, kakšno? Obvladate poleg francoščine in slovenščine še kak jezik?

Študirala sem v Franciji v Grenoblu in sem profesorica francoskega jezika za tujce – francoski jezik za tujce se v francoščini imenuje tudi FLE. Poučevanje francoščine za tujce je posebna veja študija. Poleg francoščine govorim še malgaško – svoj drugi materni jezik. Malgaščina je na Madagaskarju uradni jezik. Govorim tudi angleško in malo poljsko. Razumem pa tudi slovanske jezike, kot sta hrvaščina in slovaščina.

_

I. gimnazija v Celju ni edina šola, kjer delate, kajne?

V tem šolskem letu poučujem še na II. gimnaziji Maribor in na Prvi gimnaziji Maribor. Vodim tudi tečaj francoščine za osnovnošolce na OŠ Franca Lešnika Vuka v Slivnici pri Mariboru.

_

Najbrž ste na svoji poti videli že veliko sveta. Bi nam na kratko opisali svojo pot, kje ste do zdaj že živeli?

Bom poskusila na hitro povzeti: rojena sem v Antananarivu na Madagaskarju, tam sem preživela del otroštva. Na Madagaskarju sem živela v več mestih. Po maturi sem začela študirati v Dakarju v Senegalu in nato nadaljevala študij v Grenoblu v Franciji. Ob koncu študija sem nekaj časa poučevala v Antananarivu, potem sem se vrnila v Grenoble in našla delo. Pozneje sem se odločila za tujino, odšla sem v Katowice na Poljsko. Želela sem se preseliti v Kanado, zato sem odšla za nekaj časa v Montréal. Vendar sem se vrnila v Evropo, in sicer na Poljsko. Radovednost me je gnala dalje, tako sem septembra 1999 prišla v Slovenijo in tu ostala do danes.

_

Je bila integracija vedno lahka ali vam je kdaj predstavljala velik osebni izziv?

Občutek imam, da je to naloga, ki me od nekdaj vedno spremlja. Integracija je velik izziv, ki ni preprost, saj je treba sklepati veliko kompromisov in na koncu malo „pozabiti“ nase, da bolje spoznaš druge. Najtežje je ohraniti del sebe, svoje vrednote, svoja spoznanja, da ne izginejo v novem okolju, v katerem sem. Integracija ni le na osebni ravni, integracija me stalno spremlja tudi na profesionalni poti. Ker delam na različnih šolah, se moram prilagajati različnim okoljem, vsaka šola ima svoje navade, tradicijo in kulturo, ki se jim tudi moram prilagoditi. Hkrati pa to predstavlja pri mojem delu tudi veliko bogastvo.

_

Francija slovi kot dežela izredne narodne zavesti in domoljubja. Kako doživljate slovenski narod, ki na ti zelo pomembni vrednosti večkrat pozabi?          

Pri svojem delu velikokrat predstavljam francosko kulturo v primerjavo s slovensko. Ob tem spoznam, da po šestnajstih letih življenja v Sloveniji večinoma bolje poznam slovensko tradicijo kot moji mladi dijaki. Vendar sem zadovoljna, da jih lahko spomnim in opomnim na njihovo kulturo in tradicijo kot na ogledalo, ki jim pokaže, kdo so. Učenje novega jezika je tudi spoznavanje nove kulture. Bolje lahko cenimo druge, kadar dobro poznamo lastno kulturo, jo znamo ceniti in tudi predstaviti drugim.

_

S čim se sicer v življenju ukvarjate?

Rada berem, pojem, se učim tujih jezikov. Obožujem kuhanje. Da uravnovesim svoje aktivnosti, rada plavam in se sprehajam po gozdu. V Društvu Stezosledcev v Sloveniji sem tudi animatorka skupine otrok, starih od 6 do 15 let. Seveda pa najraje preživljam čas s svojima hčerkama, ki se mi pridružita pri teh aktivnostih.

_

Kaj bi dejali, če bi morali z enim stavkom popolnemu neznancu opisati Slovenijo. Kaj se vam zdi najbolj vredno omembe?

Rekla bi, da je Slovenija zelena in mirna dežela – mogoče preveč mirna. Dežela, v kateri se dobro živi. Tukaj si blizu naravi in človeku. Tu se dobro počutiš in nič ti ne manjka. Ljudje so rahločutni in so vedno pripravljeni pomagati. Solidarnost je zelo prisotna, čeprav bi nekateri zlonamerneži radi prikazali drugačno sliko. Slovenci bi morali bolj zaupati vase in biti ponosnejši na svoje bogastvo in ne le na dobre rezultate slovenskih športnikov.


_

Interview avec Mary Ellen Ramasimanana Virtič

_

Bien que vous ayez une parfaite connaissance du slovène, vous ne parlez qu’en français. Comment est-ce que vous avez appris le slovène ?

Merci pour le compliment. Je ne suis pas certaine que j’ai une »parfaite« connaissance du slovène. Je fais des efforts malgré le fait que je n’ai pas eu encore l’occasion d’assister à un cours de slovène à proprement parler pour mieux l’apprendre. Cela fait encore partie de mes projets et ça viendra. J’ai appris le slovène dans mes lectures, avec les films, »dans la rue«, avec mes amis et mon entourage.

Ne parler qu’en français avec les élèves : ma collègue le fait aussi. Mais ma présence en tant que natif de la langue est de contribuer à »faire entendre« la langue d’un peu plus près des élèves pour leur donner envie de mieux comprendre, de plus apprendre et d’avoir envie de parler plus.

1937184_1687745044848613_7218128667200103999_n

Où avez-vous étudié ? Vous parlez français et slovène, mais pas seulement ?

J’ai étudié en France, à Grenoble et j’ai une maitrise de Français Langue Etrangère (appelé aussi FLE). C’est une branche d’étude pour enseigner le français aux étrangers. Comme langue, je parle français et le malgache – ma seconde langue maternelle. Le malgache est la langue officielle de Madagascar. Sinon, je parle aussi anglais et un peu le polonais. Mais je comprends les langues slaves comme le croate et le slovaque.

_

Le Premier lycée de Celje n’est pas la seule école où vous travaillez, n’est-ce pas ?

Effectivement je travaille aussi à II.gimnazija Maribor et à Prva gimnazija Maribor, en tout cas pour cette année. J’anime aussi un atelier de français pour les élèves à OŠ Franca Lešnika Vuka de Slivnica pri Mariboru.

_

Vous avez déjà vu sûrement une partie du monde dans votre parcours. Où avez-vous déjà vécu ?

Si je dois faire un résumé très bref : je suis née à Antananarivo, à Madagascar où j’ai vécu une partie de mon enfance. J’ai grandi dans plusieurs villes de la Grande Ile*. Après mon baccalauréat, j’ai commencé mes études à Dakar, au Sénégal puis je les ai continuées à Grenoble, en France. A la fin de mes études, j’ai fait un stage à Antananarivo. Puis, je suis retournée travailler à Grenoble. Plus tard, j’ai opté pour l’étranger et je suis allée à Katowice, en Pologne. J’ai voulu immigrer au Canada, alors je suis partie à Montréal pendant quelque temps. Mais je suis retournée en Europe, en Pologne. Toujours curieuse de découvrir d’autres pays, je suis venue en Slovénie en septembre1999 et j’y suis restée jusqu’à aujourd’hui.

*un autre nom de Madagascar

_

Il n’est pas toujours facile de s’intégrer, n’est-ce pas ?

J’ai l’impression que c’est un exercice que je fais en permanence depuis toujours. C’est un grand défi. Ce n’est pas une chose facile car on doit faire beaucoup de compromis. Et en final, on doit apprendre à »s’oublier« un peu pour pouvoir apprendre des autres. Le plus difficile est de »garder« une partie de soi, ses valeurs, ses acquis pour qu’ils ne se fondent pas dans le nouvel environnement dans lequel je me trouve. L’intégration n’est pas seulement au niveau personnel mais c’est mon quotidien aussi au niveau professionnel. Travailler dans plusieurs établissement signifie aussi s’intégrer dans différentes »familles« scolaires. Chaque école a ses habitudes, ses »cultures et traditions« auxquelles je devrais m’intégrer aussi. C’est la grande richesse de mon travail.

_

La France est renommée pour son patriotisme. Comment voyez-vous les Slovènes qui semblent avoir souvent   oublié cette notion ?    

Mon travail consiste beaucoup de fois à présenter la culture française à travers la comparaison avec la culture slovène. Je me rends compte que mes 16 ans de vie en Slovénie m’ont fait connaitre et savoir plus de traditions slovènes que mes jeunes élèves. Mais je suis contente de pouvoir contribuer à leur rappeler leur tradition, comme un miroir qui leur montre qui ils sont. Car apprendre une langue, c’est aussi apprendre une nouvelle culture. On peut mieux apprécier l’autre quand on sait et on est fier de présenter sa propre culture.

_

Quels sont vos loisirs ?

J’aime lire, chanter et apprendre les langues. J’adore cuisiner. Pour équilibrer cela, je nage et j’aime marcher dans les bois. Je suis aussi animatrice de groupe d’enfants de 6 à 15 ans dans l’organisation Društvo Stezosledcev v Sloveniji. Et par dessus tout, j’aime passer du temps avec mes filles dans les activités que j’ai citées ci-dessus.

_

Que diriez-vous si vous deviez décrire la Slovénie en quelques phrases ?

Je dirais que la Slovénie est un pays vert, calme – peut-être même trop calme – un pays où il fait bon vivre. On y est proche de la nature et des Hommes. On s’y sent bien car on n’y manque de rien. Les gens ont une grande sensibilité et sont toujours prêts à aider les autres. La solidarité est une réalité malgré quelques malintentionnés qui voudraient faire croire le contraire. Il faudrait que les Slovènes aient plus confiance en eux et soient plus fiers de leur richesse non seulement des bons résultats de leurs sportifs.